RDEČI NAGELJ, POTICA, FRAJTONARICA … ETNIČNI SIMBOLI SLOVENCEV PO SVETU

Etnični simboli slovencev po svetu

''Praviš: oditi in se izgubiti na tuje, a potovanja ničesar ne menjajo. (Šteje samo tisto – poslednje.) Zmeraj potuješ iz sebe k sebi in s tabo grejo. (Tone Pavček)

Človek je bitje, ki se nenehno išče ter skuša najti tisto okolje, ki mu najbolj ustreza za življenje. Okolje, v katerem se počuti domače, okolje, ki mu nudi možnost tako osebnega kot tudi družbenega razvoja. Tako imenovano iskanje samega sebe, bi lahko povezali s preseljevanjem posameznikov, v upanju, da najdejo tisto pravo. Če se osredotočimo na Slovenijo ter njene posamezne dele, prebivalce, so se le-ti v preteklosti izseljevali ter iskali boljše življenjske pogoje, seveda pa je potrebno izpostaviti dejstvo, da se to izseljevanje dogaja še danes, in sicer v današnjem času v večini govorimo o tako imenovanem begu možganov oziroma iskanju služb med mladimi intelektualci. S tem, ko se ljudje izseljujejo iz ene v drugo državo, v slednji postanejo ''prišleki'' oziroma člani neke etnične skupine. Beseda etnija izhaja iz grške besede ethos, ki pomeni neko politično organizirano skupnost mestne države, ki temelji na dohodkih od zemlje. Danes ima etnija seveda drugačen in tudi modernejši pomen, in sicer pojem etnije predstavlja predvsem skupino ljudi, ki se po določenih kulturnih potezah, lastnih njenim pripadnikom, razlikuje od drugih skupin. Največkrat jo povezujejo skupno lastno ime, miti o skupnih prednikih, skupni zgodovinski spomini ter nenazadnje tudi povezave s ''specifično domovino''. Neko etnično skupino je tako moč prepoznati po eni ali več kulturnih razlikah, kot so vera, šege, jeziki, institucije in seveda tudi simboli. Kakor obstajajo državni simboli, ki v svetu predstavljajo posamično državo, tako lahko govorimo tudi o obstoju tako imenovanih etničnih simbolov, ki predstavljajo določeno etnično skupino, v našem primeri etnično skupino Slovencev, živečih v tujini.

JEZIK KOT ETNIČNI SIMBOL

Če se najprej dotaknem jezika kot etničnega simbola, ima njegovo ohranjanje tako rekoč edinstveno vlogo pri ohranjanju etnične identitete na simbolni ravni. Nekateri izseljenci so mnenja, da je poznavanje jezika eden izmed glavnih pogojev občutenja posameznikove etničnosti in mu tako pripisujejo veliko simbolno vlogo. Pri jeziku kot etničnem simbolu, je potrebno izpostaviti tudi dejstvo, da se med posameznimi generacijami pojavljajo razlike v poznavanju slovenščine, in lahko predvidevamo, da do najslabšega poznavanja slovenskega jezika prihaja v tretji generaciji. Prenos etničnih simbolov, v tem primeru jezika, poteka s procesom socializacije, pri čemer imajo veliko vlogo starši, ki na otroke prenesejo oziroma ne prenesejo določenih etničnih simbolov. Poznavanje slovenskega jezika je tako odvisno samo od socializacije in tega, ali je bil otrok deležen določenega simbola ali ne.

 

PESMI, FRAJTONARICA, POTICA, RDEČI NAGELJ,...

Podobno je tudi pri ostalih simbolih. Kar se tiče etnične identitete prve generacije, se je le-te oblikovala na konkretnih pojavnih simbolih, kot so značilna hrana, folklora in slovenska ljudska ter narodno-zabavna glasba. Pesmi, frajtonarica, potica rdeči nagelj in specifični prazniki … Vse to na nek način izhaja iz zgodovinskega spomina domovine, ki so jo zapustili in jim zdaj daleč od doma predstavlja tradicijo. Kar se tiče druge generacije, se pri njej že kaže izključevanje določenih simbolov oziroma vidikov slovenske kulture, s katero naj bi se poistovetili; tako na primer iz njihovih življenj izginjata tradicionalna hrana in tudi narodno-zabavna glasba. K izgubi gojenja slovenstva priča tudi dejstvo, da zgodovinski spomin druge ter nenazadnje tudi tretje generacije temelji predvsem na ustnem izročilu njihovih prednikov, vendar pa nanj vpliva tudi moč medijev ter vizualizacija etničnih simbolov. Tako imata dandanes druga in tretja generacija več možnosti, da lažje in hitreje prideta do informacij o slovenski kulturi, zgodovini. Tako predvsem pri mladih prihaja do širšega razumevanje etnične identitete. Sprejemajo predvsem tiste vidike etničnosti, ki jim koristijo oziroma, ki so jim blizu in tukaj lahko vidimo prisotnost komponent selekcije in izbire ter dejstvo, da etničnost postaja čedalje bolj prostovoljna. Tretja generacija tako v sprejemanju kulture svojih prednikov opušča čustveni predznak, ki je že v drugi generaciji izgubil veliko svoje moči. Slovenskost tako z njimi postane v resnici podobna »hobiju«, nekaj, kar radi počnejo v prostem času. Tako pa verjetno velikokrat razvijejo nezavedno etnično ozadje, s tem pa tudi etničnost sama, v multikulturnem okolju, dobi svojo javno reprezentacijo. K temu pripomore predvsem prevlada elektronskih medijev, v katerih etnične podobe postajajo veliko bolj fleksibilne in dinamične. Tako lahko govorimo o novih stvareh, ki dobijo simbolno etnične pomene ter s tem ustvarijo mostove, preko katerih potomci Slovencev vstopajo v obujanje svojih etničnih korenin, nenazadnje pa mostovi pomenijo povezavo z drugimi pripadniki slovenskih etničnih skupin širom po svetu. Etnične skupine preko mostov niso povezane samo z vidnimi etničnimi simboli, ampak so etnična občutja lahko vezana tudi na navzven nevidne elemente, ki se predvsem pri drugi generaciji povezujejo z značilnimi načini življenja ter slovenskimi vrednotami, kot so na primer skromnost, požrtvovalnost, vrednotenje družine, prijateljstvi, delavnost.

Simbolično etnično pripadnost je mogoče doseči na dva načina, in sicer človek lahko ostane individualist, lahko pa se vključi v družbo oziroma postane del skupnosti, kar mu daje občutek nekakšne varnosti in pripadnosti. Kljub temu, da individualnost velja za visoko vrednoto moderne družbe, pa je vseeno pripadnost nekomu oziroma nečemu, kar te oblikuje in izpopolnjuje tista, h kateri se nagiba večina posameznikov. S tem se ti čutijo še bolj povezane s svojimi koreninami, etnični simboli pa pridobijo na pomembnosti čim jim je omogočeno, da se delijo oziroma so diskutirani.

>>Državni simboli Republike Slovenije

Avtorica besedila: Sanja Vičar